petek, 29. julij 2016

PRISOJNIK (2547m) - 29.7.2016


VRŠIČ - KAJZLJEVA ŠKRBINA (JUŽNA POT) - PRISOJNIK - VRŠIČ

Prisojnik že nekaj let porivam na stran pa sploh ne vem zakaj. Nikoli me ni res pritegnil, sem se pa danes vseeno odločil za vzpon in tako "odštempljal" še eno točko na SPP.
Zjutraj se odpravim iz ljubljane malo pred peto, kar je bilo mogoče malo pozno, ker je bilo kasneje sonce že precej močno. Pa vseeno še nekaj debelih ur pred vsemi Češkimi, Poljskimi in podobnimi turisti, ki po avtodomih spijo do devetih medtem ko pravi planinci takrat že razmišljamo/jo o sestopu. Med hojo po južnem pobočju gore ugotovim, da predolgo prečim proti Kajzljevi škrbini in se zato odločim, da se povzpnem do nje, ker se mi ni dalo vračati nazaj pot pa bo pač malo daljša. Na tej poti je v eni grapi še sneg in ga je potrebno prečit, ker nisem imel zimske opreme sem snežišče večinoma obvozil prečit pa sem ga le moral kak meter ali dva kjer sem se pomagal z palicami in kopanjem "stopov". Pot se potem nadaljuje po lepih razglednih pobočjih in kmalu sem na Kajzljevi škrbini kjer se na križišču obrnem levo proti Prisojniku. Tu se pot prestavi za nekaj časa na severno stran Prisojnika in je velik del tudi zavarovana, ker se dosti hodi po zelo izpostavljenih policah. Tukaj je bila pot tudi najbolj zanimiva in razgledna pa tudi najmanj krušljiva. Kmalu pridem na vršno pobočje gore kjer je križišče za vrh Prisojnika in Vršič. Po kakih petnajstih minutah osvojim vrh na katerem je bilo le nekaj slovenskih planincev. 
Po okrepčilu se poslovim in počasi odpravim direktno po južni poti nazaj proti Vršiču. Tukaj je pot na velikih mestih zelo gruščnata in krušljiva in zelo nevarna za zdrs zato je potrebno malo previdnosti sploh pri sestopu. Kmalu se znajdem nazaj na poti kjer sem zjutraj zgrešil in nadaljujem proti izhodišču. 
Vršič je bil danes zelo oblegan saj je glavna sezona. Polno je vse Evropskih turistov sploh Čehov hehe. Danes sem prvič videl, da celo pobirajo parkirnino. Nikoli še nisem opazil tega, ker ponavadi pridem na Vršič še preden pride redar. Med vožnjo po cesti proti Kranjski gori srečam verjetno prvi konvoj policije in vojske katera bo verjetno zaprla prelaz in po gozdu in med ruševjem polovila še zadnje gamse in Češke turiste kateri bi mogoče lahko ogrožali ruske "velike" goste. Že zjutraj me je bilo malo strah, če bo sploh možno prit na Vršič ampak s tem ni bilo problemov tako, da so rezervni cilji ostali na strani.

Prisojnik je lep vrh in zelo razgleden, bo pa potrebno it gor po Kopiščarjevi (trebutno zaprta) ali Hanzovi poti, da bo občutek "osvojitve" pravi. Do takrat pa v napad na druge cilje.

začetek poti nad vršičem





















južno pobočje gore





















razgled





















snežišče ki sem ga moral prečit





















poličke





















pogled na prehojeno poličko





















nad najtežjim delom





















vršno pobočje





















 razgled iz vrha Prisojnika





















Mojstrovke





















sestop direktno nazaj na Vršič





















gruščnat sestop





















sestop





















Prisojnik


nedelja, 03. julij 2016

VISOKA VRBANOVA ŠPICA 2408m
                   IN BEGUNJSKI VRH 2461m

DOLINA KOT - DOM VALENTINA STANIČA - VISOKA VRBANOVA ŠPICA - DOM VALENTINA STANIČA - BEGUNJSKI VRH - DOLINA KOT

Spet je bila na vrsti sobota katera je obetala popoldanske nevihte. Kljub temu se odločiva za daljšo turo in za zgoden odhod. Ob pogovoru z oskrbnikom v Staničevi koči en dan prej se odločim, da zimska oprema ostane doma. 
Ob prihodu na parkirišče v dolini Kot okoli pete ure opaziva, da na poti od tu še ni veliko ljudi. Ker je prejšni dan tukaj padal dež je bila pot v gozdu še malo mokra in je bilo na parih mestih potrebno malo previdnosti. Po dveh urah hoje sva prispela do velikega bolderja ki se mu reče debeli kamen. Tukaj narediva krajši počitek ob opazovanju nadaljevanja poti proti vrhu. Pot se od tu naprej znebi rušja in ostalega zelenja in poteka bolj ali manj po skalovju ali melišču. Pot do razcepa za plezalno pot na Rjavino se nama je precej vlekla. Tukaj tudi opaziva, da informacije iz Staničeve koče niso bile najbolj točne kajti snežišče ni bilo eno ampak več kot deset. Le eno od teh snežišč je malo bolj kritično in je treba čez precej previdno, ker nima varnega izteka. Če to snežišče nebi bilo ojuženo bi obrnila oziroma poizkusila najti obvoz. Vsa ostala snežišča pa niso nevarna in jih ni problem prečiti tudi brez derez in cepina.
Po treh urah in pol prispeva do Satničeve koče in tukaj narediva malo daljši postanek. Med potjo proti koči je bilo v načrtu precej scenarijev za nadaljevanje poti od koče naprej. Med hojo se odločiva, da nadaljujeva proti Triglavskemu domu na Kredarici kar pa kasneje spremeniva, ker se nama ni več dalo hoditi po snegu pot naprej pa je še večinoma pod snegom. No potem se odločiva za vzpon na Visoko vrbanovo špico na katero je pot popolnoma kopna in tudi zelo lahka. Na vrhu se vpiševa v knjigo odtisneva žig v dnevnik in kreneva nazaj proti Staničevi koči. Ob povratku do križišča za Begunjski vrh se odločiva, da se vzpneva še nanj kajti vreme je bilo v tem koncu še odlično. Tudi pot na Begunjski vrh je brez posebnosti le pot je tu precej krušljiva in meliščnata. 
Na vrhu se razgledava proti Triglavu kateri je bil cel dan v soncu in je bil deležen precej obiska. Pot nama je do tu vzela dobre štiri ure in pol in bila sva že precej utrujena zato se vrneva do Staničeve koče in tam pred odhodom v dolino pomalicava.
Sestop v dolino Kot je bil precej zoprn saj je bila skala še vedno vlažna in je mestoma precej drselo. Napotiva se še do Aljaževega doma v Vratih na kosilo in potem domov.

PRI DEBELEM KAMNU




















POGLED V DOLINO KOT




















PRED VRTAČO PEKEL




















TUKAJ POTREBNA PREVIDNOST




















POGLED NAZAJ




















DOM VALENTINA STANIČA




















VISOKA VRBANOVA ŠPICA




















BEGUNJSKI VRH




















POGLED PROTI TRIGLAVU




















RŽ IN OKOLICA




















ŠE ENKRAT TRIGLAV




















CMIR




















PROTI RJAVINI IN VRBANOVIM ŠPICAM




















TRIGLAV




















NAZAJ V DOLINO KOT

sobota, 25. junij 2016

VOGEL 1922m   25.6.2016

PLANINA PODKUK - PLANINA RAZOR - VOGEL (DIREKTNA POT)

Ker so bile za današnjo soboto napovedane zgodnje popoldanske plohe sva se z punco odločila za krajšo turo na 1922m visok Vogel preko planine Razor.
Ker sva hotela biti na vrhu še pred dežjem sploh pa pred gužvo sva se od doma odpravila že malo čez tretjo uro zjutraj saj naja je čakala dve uri dolga vožnja do izhodišča na planini Podkuk. Kljub zaspanosti in srečevanju vseh možnih gozdnih bitij, ki so "letela" čez cesto je vožnja hitro minila (vsaj meni) in ob pol šestih zjutraj se znajdeva na izhodišču.
Po začetnih korakih po cesti prideva do prvih koč kjer so ravno zbudili krave in jih gnali na pašnjo. Po krajšem vzponu po cesti prideva še na daljši raven odsek ceste kateri se je meni precej vlekel. V slabi uri hoje prideva do koče na planini Razor. Tukaj pa le pozdraviva in se takoj odpraviva na po poti naprej proti vrhu Vogla. Kmalu prideva na travnike in do razpotja kjer obrneva desno navzgor proti Voglu. Po krajšem odseku čez gozd se pot obrne na desno proti sedlu med Voglom in Žabiškim kukom na desni strani. Tukaj narediva krajši "frutabela" počitek in jo mahneva naprej po grebenu na vrh Vogla. Na vrh kateri je bil v megli sva prispela v slabih dveh urah in pol. Na vrhu kljub megli ni bilo preveč mraz zato se lepo odpočijeva malo poslikava in odtisneva žig za transverzalo. Ob vzponu sva srečala samo enega pohodnika kateri naja je prehitel malo pred sedlom ob sestopu pa le kakih pet pohodnikov. Verjetno je bila ura prezgodnja za klasične planince:), kar nama je kar ustrezalo.
Po hitrem sestopu se vrneva k koči na planini Razor pri kateri sva imela namen pojesti kak jabolčni zavitek ampak nama je zelo prijazna oskrbnica predlagala, da rajši vzameva sirove štruklje. No ker samega "štrudla" niti niso imeli se kljub temu, da nisva pristaša štrukljev le odločiva za eno porcijo.
Lahko samo rečem, da so res noro dobri in da koča ni zastonj znana po njih. Oskrbnica ima pri koči tudi zelo prijaznega psa Erika kateri pa od daleč mogoče zgleda bolj ostro od blizu pa vidiš, da je zelo scrkljan in prijazen.
Vse pohvale za postrežbo na planini Razor oskrbnici!
ob povratku se ustaviva še pri slapu Boka in koči pri izviru Soče.

NA IZHODIŠČU NA PLANINI PODKUK





















NA TRAVNIKIH NAD PANINO RAZOR





















POGLED NA VRHOVE





















POGLED NA PREHOJENO POT





















GREBEN PROTI VRHU VOGLA





















ŽABIŠKI KUK





















NA VRHU BOLJ KOT NE MEGLA





















PLANINA RAZOR





















KUŽA ERIK





















SLAP BOKA





















VRŠIČ



nedelja, 19. junij 2016


BOGATIN IZ KOMNE (1977)

KOČA PRI SAVICI - KOMNA - BOGATINSKO SEDLO - BOGATIN - KOMNA - ČRNO JEZERO - KOMARČA - KOČA PRI SAVICI


Tokrat sva se z boljšo polovico Katjo odločila za pot proti Bohinjskemu pogorju.
Na začetku je bl plan vzpon na Komno in naprej do Doma pri Krnskih jezerih čez Bogatinsko sedlo.
Ob zgodnem vstajanju ob pol štirih zjutraj se na hitro vpršam če bi se raje premislil in zaspal nazaj. No ko se le spravim iz postelje počasi kreneva proti Bohinju. Ob prihodu do koče pri slapu Savica je bilo tam parkiranih le nekaj avtomobilov zato sva vedela, da bova danes imela mir.
Za vzpon roti Komni si izbereva pot čez "serpentine". Do zadnje serpentine se nama pot ni tako vlekla, kar pa ne morem reči za druge del poti ki vodi do doma na Komni. Pri domu na komni sva bila v dobrih dveh urah in tukaj tudi pojeva nekaj malice. Po "zajtru" nadaljujeva proti koči pod Bogatinom in naprej po položni in dolgi poti proti sedlu pod Bogatinom. V tem delu poti se tudi odločiva, da spremeniva plan in se namesto spusta proti Krnskemu jezeru odločiva za vzpon na Bogatin. na Bogatinskem sedlu se pri smerokazu obrneva proti Bogatinu in začneva z vzponom. Po desni strani pobočja sva hodila nekaj časa in potem ugotovila, da sva na napačni poti. Ob povratku nazaj na Bogatinsko sedlo ugotoviva, da je začetek poti na Bogatin pod snegom in da sva "zašla" že v štartu. Vseeno se odločiva za vzpon in začetno snežišče obideva po brezpotju na levi strani kar ni bilo zahtevno. Na poti je vseskozi razgled na Krn, ki se je večino časa skrival v megli. Kmalu prideva na razpotje kjer levo vodi gebnska pot na Bogtin desno pa na Mahavšček kateri je visok 2008m. Tukaj je vzpon malo siten ker je pobčje precej krušljivo. Na vrhu sva stala po petih urah kar je bil rezultat pol urnega "lutanja" pod pobočjem Bogatina. Na vrhu sva bila kratek čas, ker je malo pihalo in se raje odpraviva nazaj proti Bogatinskemu sedlu. 
Ob sestopu iz Bogatinskega sedla se odločiva, da sestopiva po malo daljši poti še do Črnega jezera v Lopučniški dolini. Črno jezero je prvo jezero v nizu Triglavskih sedmerih jezer in tudi leži na najnižji nadmorski višini 1319m. Pod do tukaj se nama je zaradi utrujenosti že malo vlekla zaradi večkratnih spustov in vzonov vendar je bilo vredno saj naja je pri jezeru čakalo lepo vreme in tudi precej malo ljudi glede na to, da je jezero relativno blizu izhodišča pri Koči pri Savici. Po daljšem počitku se odpraviva naprej proti sestopu čez zahtevnejšo pot čez Komarčo nazaj proti Koči pri Savici. 
Za pot sva porabila približno deset ur, kar je bil kar zalogaj in ob prihodu nazaj do avta sva bila že pošteno utrujena.

ZJUTRAJ PRI DOMU NA KOMNI


 KOČA POD BOGATINOM

 POGLED PROTI BOGATINSKEMU SEDLU IN BOGATINU NA LEVI STRANI





















NA BOGATINSKEMU SEDLU

 SNEŽIŠČE KI GA OBIDEVA PO LEVI

 POGLED PROTI VRHU BOGATINA

 RAZGLED Z VRHA BOGATINA

 KRN

 ČRNO JEZERO
 SESTOP ČEZ KOMARČO

 PRECEJ VODE NA POTI

 SLAP NA VZNOŽJU POTI ČEZ KOMARČO