nedelja, 5. julij 2015

MANGART - 2679m

Po Italijanski smeri gor in dol...

Na Mangart sem se že nekaj časa vračal a nikoli res prišel nazaj. Z zavidljivo višino pade na peto mesto naših gora. Bil pa je to moj prvi dvatisočak nasploh. To je gora ki ponuja kratek vzpon zaradi visokega izhodišča na Mangartskem sedlu in je zaradi tega tudi masovno obiskana.
Tokrat se na pot odpraviva skupaj z mojo boljšo polovico Katjo. Po dveh urah vožnje se okoli šeste ure znajdeva na Mangartskem sedlu. Ker je bila ura dovolj zgodnja je bilo na poti še zelo malo ljudi in tudi temperature niso bile previsoke, kar je omogočalo udoben vzpon. Kmalu mimo črede ovac prideva do razpotja Italijanske in Slovenske smeri. Izbereva si Italijansko smer in nadaljujeva proti vrhu. Pot se vzpne po malo bolj strmem pobočju kjer nama je v pomoč tudi jeklenica. Malo pod vrhom Mangarta zaslišiva oglašanje belk, ki so se sprehajale po pobočju nad nama. Ker spet s seboj nisem imel zoom objektiva sem se jim poizkusil malo bolj približati, vendar so se kmalu odmaknile. Počasi nadaljujeva proti vrhu kjer je sicer malo pihalo vendar nič posebnega. Ker sem sendviče pozabil v avtu sva malicala samo sadje. Po kake pol ure sproščanja na vrhu se začneva spuščati nazaj po poti vzpona. Velike gneče bolj proti vrhu še ni bilo, kar pa se je hitro spremenilo nekje na polovici poti kjer so se nama približevale prave procesije. Ker vzpon na vrh traja le kaki dve uri se zanj odloči precej več ljudi kot za druge gore podobne zahtevnosti in višine. Kljub temu, da Italijanska pot na vrh ni tehnično zahtevna, vseeno gre za visokogorje kjer te hitro preseneti vremenska sprememba. Ljudje v supergah, tudi tistih za hojo po mestu, so tukaj nekaj normalnega. Ko pa vidiš mlajše dekle v zgornjem delu kopalk in najkrajših kratkih hlačah kot je to možno, se pa že res vprašaš, če živiš na pravem planetu. Preden se odpraviva proti dolini se ustaviva še pri koči, kjer še nekaj časa poležavava in nato kreneva proti domu.

JUTRANJI POGLED PROTI VRHU





















BELKA





















JALOVEC IN TRIGLAV V OZADJU





















VRH MANGARTA





















MIDVA NA VRHU





















POGLED NA MANGARTSKO SEDLO





















VRŠNI DEL MANGARTA - SESTOP





















SESTOP





















OB 10IH ZJUTRAJ ŽE PRECEJ GNEČE





















FERATA "VIA ITALIANA"





















KOČA NA SEDLU





















OKREPČILO PRI KOČI





















VOŽNJA V DOLINO

sobota, 4. julij 2015

GRINTOVEC 2558m...

NOČNI VZPON - 4.7.2015
V koncu (01:00) - Kokrško sedlo (02:30) - Grintovec (04:30)

Prejšnji vikend sem lahko samo od daleč gledal hribe, ker zaradi službenih obveznosti nisem mogel nikamor. Zato sem bil zelo zadovoljen, ker so za ta vikend napovedovali lepo vreme. Kar težko sem se odločil za turo, ker jih je toliko še na "lagarju". Ker se mi je zaluštala lažja pot in ker so bile napovedane visoke temperature se odločim za nočni vzpon na kralja Kamniško Savinjskih Alp - Grintovec. Nekako sem še računal na spust proti Mlinarskemu sedlu in naprej proti Skuti vendar sem se kasneje premislil.
Ob pol noči, po štirih urah spanca mi zazvoni budilka in resno sem pomislil, da se je na hitro znebim skozi odprto okno. Vendarle se spravim pokonci in se odpravim iz Ljubljane proti Kamniku. Na izhodišče pri tovorni žičnici sem prispel ob enih zjutraj. Takoj po izstopu iz avta opazim, da je zunaj nenormalno vroče in soparno. Po kakih petnajstih minutah vzpona sem že pomislil, če sem slučajno majico vzel namesto iz omare iz pralnega stroja...
Prva ura vzpona je bila zaradi sopare nenormalno naporna, sploh pa mi je pot na Kokrško sedlo ena izmed najmanj priljubljenih. Malo pod sedlom se tempretaure in vlažnost zraka precej izboljšata. Pri koči si vzamem malo bolj konkreten počitek in potem počasi nadaljujem naprej. Od sedla naprej je občasno vidljivost zmanjšala megla, ki pa ni bila tako gosta, da z čelno svetilko ne bi našel poti in markacij. Pot čez streho Grintovca se mi podnevi nenormalno vleče in jo ponavadi izberem samo pozimi ali za sestop, tokrat je bil občutek na poti precej boljši in sama pot mi je lepo in hitro minila. Občasno se je nad mano razkadilo in čez oblake je posvetila polna luna, ki je vidljivost tako izboljšala, da se je dalo hoditi tudi brez čelne svetilke. Po treh urah in pol pridem na vrh še z malo rezerve pred sončnim vzhodom. Kmalu so se mi pridružili še štirje planinci katere sem prehitel malo pred Kokrškim sedlom. Na vrhu malo podebatiramo in se tam kljub močnemu vetru zadržimo kar nekaj časa. Prijazno mi ponudijo porcijo Haribo bonbonov jaz pa jih v zameno poslikam:) 
Ker mi je nenaspanost in jutranja sopara vzela praktično vso energijo, ki sem jo danes imel se za pot proti Mlinarskemu sedlu nisem odločil in sestopil nazaj do Kokrškega sedla po poti vzpona. Tudi vreme na vrhu še ni izgledalo najbolj obetavno vendar se je ob prihodu na Kokrško sedlo močno popravilo in verjetno so vsi, ki sem jih srečeval ob sestopu, danes dosegli svoj cilj.

MALO POD VRHOM





















ŠE MALO DO VZHODA





















KOČNI V OBJEMU MEGLE





















SONCE ŽE NA OBZORJU





















RES SO LEP TRIO - DOLGI HRBET, ŠTRUCA IN SKUTA





















KLJUB VETRU SE MI NE MUDI NIKAMOR





















KALŠKI GREBEN IN KALŠKA GORA





















VRH GRINTOVCA





















POGLED PROTI KOKRŠKEMU SEDLU OB SESTOPU





















ŠE ADIJO MU REČEM - KOT VEDNO V LEPEM VREMENU KO GA ZAPUSTIM





















COJZOVA KOČA NA KOKRŠKEM SEDLU